Naprave virtualne resničnosti lahko delimo na pet tipov:
- prenosne naprave, ki za svoje delovanje potrebujejo mobilni telefon (Google Cardboard, Google DayDream, Samsung Gear VR itd.);
- samostojne prenosne VR naprave (Pico Goblin, Oculus Go, HTC Vive Focus, Mirage Solo, Oculus Quest, HTC Vive Cosmos itd.);
- naprave, ki za svoje delovanje potrebujejo povezavo z zmogljivim računalnikom (HTC Vive, Oculus Rift, Oculus Rift S, Modal VR, Windows Mixed Reality naprave, HTC Vive Pro, Pimax 8K, OSVR HDK1 in HDK2 itd.);
- naprave, ki se priključijo na igralno konzolo (Sony Playstation VR);
- profesionalne postavitve CAVE VR.
VR naprave so pogosto razvrščene tudi po prostostnih stopnjah (angl. DOF – Degrees of Freedom), ki jih omogočajo. To velja tako za naglavne prikazovalnike, kot tudi za krmilnike. Šest prostostnih stopenj pomeni svobodo gibanja togega telesa v 3D prostoru. Zajema translacije v pravokotnem koordinatnem sistemu, kot so naprej/nazaj (angl. forward/backward, oziroma surge), dol/gor (angl. up/down, oziroma heave), levo/desno (angl. left/right, oziroma sway) in rotacije okrog koordinatnih osi, kotaljenje (angl. Roll), nagib (angl. Pitch) in odklon (angl. Yaw).
Najpreprostejša in najcenejša naprava za prikazovanje navidezne resničnosti je Google Cardboard oziroma Googlova kartonka. Sestavljena je iz kartonastega ogrodja in para leč, ki poskrbita za pravilen prikaz slik in magnetnega stikala za preprosto interakcijo v aplikacijah. Za prikaz potrebujemo pametni telefon Android ali iOS, ki ga vstavimo pred leči v temu namenjen prostor.
Samostojne prenosne VR naprave lahko temeljijo na mobilni tehnologiji, imajo vgrajeni zmogljivejšo procesorsko in grafično enoto oziroma so z zmogljivim računalnikom brezžično povezane.
Ena prvih tehnološko zrelih naprav za navidezno resničnost je Oculus Rift, ki še vedno uživa status referenčne naprave, saj se je leta 2012 z njo začela revolucija VR. Med boljše zmogljivejše naprave za virtualno resničnost se uvršča HTC Vive, trenutno najbolje prodajana naprava je Sony Playstation VR, od prenosnih naprav pa Samsung Gear VR s prodanimi več kot 7 milijoni enot.
Prednost prenosnih naprav je nizka cena in seveda prenosljivost, da lahko naprave uporabljamo tako rekoč kjerkoli in kadarkoli. Slabost pa je v manjših zmogljivostih procesorske in grafične enote za izris bolj realistične grafike in ostrih tekstur, naprave imajo slabšo odzivnost in čas osveževanja zaslona (tipično 60 Hz), pri uporabi z mobilnim telefonom se le-ta precej pregreva, imajo kratek čas avtonomije, še posebej pa izstopa to, da omogočajo samo sledenje v treh prostostnih stopnjah. Ponavadi omogočajo samo sledenje rotacije glave v treh prostostnih stopnjah, ne pa tudi položaja glave oziroma telesa v prostoru, kar vpliva na slabšo uporabniško izkušnjo pri raziskovanju navideznih svetov. To pomeni, da ko se nagnemo ali premaknemo v VR, se ne premaknemo znotraj navidezne resničnosti, temveč se ves VR svet premakne skupaj z nami. Naprava HTC Vive Focus sicer obljublja tudi sledenje v šestih prostostnih stopnjah.
Poznamo delno potopljene (angl. Semi Immersive) VR izkušnje (npr. PowerWall, Immersa desk, Monocular headset) in popolnoma potopljene (angl. Full immersive) VR izkušnje, ki jih dosežemo s stereoskopskimi očali in sistemi CAVE.
